alkimist

recenzija knjige: Moreh

Morda vam je prišla v roke knjiga uspešnica Paula Coehla z naslovom "Alkimist" iz leta 1993. Knjiga predstavlja priljubljeno predstavo o tem, kaj je alkimija, toda kako smiselna je ta podoba?

junaki in anti-junaki

Junak zgodbe Paula Coehla je deček po imenu Santiago. V zgodbi nastopa tudi anti-junak, razdražljiv Anglež, ki je študent alkimije. S seboj nosi kup knjig in ni preveč prijazen. Ta Anglež je prikazan kot razumski lik, ki je globoko zatopljen v prilike o alkimiji, skoraj do te mere, da postane karikatura. V nekem trenutku sem pričakoval, da bom po prelistanih straneh prebral, kako je stal "sključen nad velikim dimnim kotlom in mešal zeleno svetlečo tekočino".

živeti s strastjo

Eksistencialni pogled, da je treba življenje živeti s strastjo, z ljubeznijo in v sozvočju z okolico, je všeč vsem. Vsi imamo svoje sanje in če izkoristimo to vibracijo ljubezni in brezmejnega upanja se vse lahko zgodi. Prijetno bi bilo, če bi bilo to bistvo knjige: sledite svojim sanjam, živite v trenutku, ohranite odprt um in poiščite skrivnosti življenja v sebi. Žal je mantra "sledite svojemu srcu" preveč romantizirana in zreducirana na tako preprosto raven, da začne delovati sama proti sebi.

zažgimo vse knjige?

Nekatere bralce bi lahko navdušila priročna zamisel, da le z opazovanjem neskončnega obzorja lahko postanejo gospodarji vesolja, če bi le verjeli v to. Poskrbeli bi, da ne bi padli v isto past kot Anglež, ki se iz knjig - knjig, ki po nepotrebnem zapletajo življenje - ne nauči ničesar koristnega. Sliši se razumno, kajne? Kdo si ne želi, da bi bile stvari preproste? Zdaj pa si predstavljajte, da je Anglež sanjal o tem, da bi postal zdravnik. Kako smiselna bi se vam zdela zgodba, ki pravi, da so njegove knjige iz medicinske šole in njegova predanost brez vrednosti? Da je vse to nepotrebno, da bi moral slediti svojemu srcu in zdraviti ljudi? Da bo to, kar išče, dosegel le, če bo pozabil na vse, kar pozna? Tudi če bi vztrajali, da se lahko človek uči le z izkušnjami in ne iz knjig, se zdi, da avtor pozablja, da se Anglež pravzaprav "uči s praktičnimi izkušnjami", ko v svojem laboratoriju dela z naravo.

pop-alkimija

Čeprav ima ta mala knjiga o pop-alkimiji svoj čar, se nagiba k duhovni "nezdravi hrani" - je ena od številnih v nizu knjig na to temo, ki so postale priljubljene z gibanjem za samopomoč v New-age-u. V intervjujih je avtor izjavil, da je za pisanje te knjige 11 let študiral alkimijo; v predgovoru pa navaja, da je njegovo dolgoletno razočaranje nad alkimističnimi besedili razrešil njegov učitelj (ki je bil tiste vrste, da so alkimistični simboli izključno praksa notranje alkimije). Ideja, da "prava" alkimija izključuje materialna (operativna) in se ukvarja le z notranjo alkimijo, je napačno razumevanje, ki se je močno uveljavilo. Danes je tudi pogost pojav, da ljudje, ki so razočarani nad alkimijo, iščejo hitro rešitev v New-age različici razlage, tako da se mnogi New-age čustveni zdravilci opisujejo kot "alkimisti".

kraljevska umetnost

Alkimija je eden najglobljih izrazov človeške ustvarjalnosti in umetnost zdravljenja v svojem najvišjem vidiku. Včasih so jo imenovali "kraljevska umetnost", kar lahko razumemo kot celostno umetnost, saj je imelo v starodavnih časih le plemstvo čas in sredstva, da so razvili svoje sposobnosti celostno. Alkimisti so bili med največjimi polihistorji v zgodovini: Geber, Al Razi, Omar Khayyam, Albertus Magnus, Roger Bacon, John Dee, Tyco Brahe, Isaac Newton in mnogi drugi, ki so manj znani. Ti veliki posamezniki so prakticirali umetnost alkimije v njeni najboljši in najobsežnejši obliki: izpopolnjevanje duhovnega in materialnega, da bi izrazili dušo v vsej njeni veličini. V tem je morda zajeto bistvo vsake umetnosti: je pot k Svetemu. To je umetnost, v kateri se preoblikujeta dve stvari: snov v steklenici in umetnikova duševnost. To se ne razlikuje dosti od slikarja, ki belo platno spreminja v svet barv, medtem ko se hkrati na notranji ravni dogaja nekaj očiščevalnega in polnega energije. Ko enkrat dovolj vložimo v svoje spretnosti in razumevanje, ustvarjanje umetnosti ne porablja le energije, temveč jo tudi daje in morda pri tem nekaj v nas preobrazi. Tako je tudi s kraljevsko umetnostjo alkimistov, ki predpostavlja žrtvovanje, znanje in trdo delo, vendar se z njo svinec ali vsakdanje bivanje spremeni v zlato, harmonijo, veselje, srečo znanje in duhovnost.

kamen modrosti

Magnum Opus ali Veliko Delo, to je - izdelava filozofskega kamna, je vrhunec te umetnosti, ki vključuje herkulski napor tako v smislu notranjega dela kot tudi v laboratoriju. Brez usposobljenega učitelja povprečen praktikant ne bo mogel dokončati niti prvih stopenj procesa. Obstaja na tisoče knjig o alkimiji, vendar so napisane tako nejasno, da so praktično nedostopne. Vzemimo na primer "Mutus Liber" (Knjiga brez besed). Magophon je napisal komentar in ne glede na to, kako zanimiv je njegov komentar, v resnici ne pojasnjuje poti. Da bi "Mutus Liber" razumeli na bolj intimni ravni, bi morali poiskati nekoga, ki je pot prehodil pred nami. Strmenje v obzorja je lahko zelo koristno, vendar tisti, ki jim je alkimijska praksa prirasla k srcu, vedo, da je za napredek in resnično vrednotenje te veličastne Umetnosti potrebno veliko več kot to.

prevod: Justitius

opomba prevajalca: ker se v alkimističnih in hermetičnih besedilih pojavljajo termini, ki opisujejo koncepte, alegorije ali prenesene pomene, ki bi jih lahko zamenjevali za običajno uporabljane termine, so le-ti vedno pisani z veliko začetnico (recimo: Žveplo, Merkur in Sol) in sicer z namenom, da se ta razlika nedvoumno poudari. Branje (in tudi prevajanje) je lahko zato zelo zahtevno za popolno razumevanje (*), zato priporočam študij v skladu s starim rekom bralcem hermetičnih besedil:

"Lege, lege, lege, relege, ora, labora et invenies."
("Preberi, beri, beri, še enkrat preberi, moli in s trudom boš našel, kar iščeš.")

* v kolikor je prevod nerazumljiv preverite še osnovno besedilo v angleškem jeziku