Alkimija kot proces od-učenja

avtor: Noor Al-Ayin

Mnogi, med njimi tudi jaz, se v alkimijo in skrite umetnosti ne podajo le zaradi čustvene privlačnosti, temveč tudi zaradi zelo razumne želje, da bi izvedeli več, morda celo, da bi našli pomen resničnosti, s katero se soočamo vsako jutro. In ena od prvih stvari, ki se jih aspirant nauči na tej poti, je starodavni rek: "Spoznaj samega sebe". Zdi se, da vsaka knjiga o okultizmu ali v oddelku new age skorajda naključno vrže ta stavek naokoli. Vendar se bo spreten bralec vprašal: "Kakšna je kakovost tega poznavanja?" Ali je to poznavanje mojih simpatij in antipatij? Ali je to popisovanje in označevanje teh všečkov, da bi se bolje opredelil? Če je tako, se zdi, da je svet, kakršen je, obseden s poznavanjem sebe, saj Facebook, Spotify, Amazon in podobna spletna mesta ponujajo nešteto nalepk, skupin in oznak, s katerimi lahko opredelimo, kdo smo, in se povežemo z drugimi, ki imajo podoben okus, na podlagi naših nakupovalnih navad, političnih stališč in neštetih drugih meritev "sebe". Toda v resnici je to pravo nasprotje razumevanja, ki ga iščemo. To je le primer psa, ki se žene za svojim repom.

Podobno velja za znanje "glave", ki ga iščemo? Morda enačbo ali filozofijo, ki jo lahko vtisnemo ljudem na večerji, prepričanje, v katerega lahko spreobrnemo tudi druge? Ali pa je to skrivnost, ki jo poznamo samo mi, znanje, s katerim se lahko počutimo boljše od ljudi okoli nas? Odgovor na vse zgoraj navedeno je odločen "ne". Kajti drug star pregovor, prav tako pomemben, nam pravi: "Naš kamen je en sam, ki mu ničesar ne dodajamo ali odvzemamo, le odstranjujemo tisto, kar je odveč.".

Tu moramo biti pozorni - naš Kamen je En sam, ki mu ničesar ne dodajamo in ničesar ne odvzemamo. Kaj to pomeni? V primeru sodobnega človeka, ki ga oblegajo številne informacije, to pomeni, da s katalogiziranjem, kategoriziranjem in uporabo naših visceralnih izkušenj v poskusu, da bi ugotovili, kdo v resnici smo, zgolj dodajamo plasti zmede že tako neustreznemu stanju bivanja, kar je popolno nasprotje razumevanja, ki ga želimo doseči z alkimijo. Preprosto povedano, samospoznanje, ki ga išče alkimist, ni tisto, ki ga določa zunanji svet in njegov vihar mnenj, odkritij, čustev in misli, je tisto, ki leži onkraj razumskega, je nekaj, česar ne moremo deliti s prijatelji in družino na intelektualen način ob vinu in siru. Ni nekaj, kar bi nahranilo naš ego, prav nasprotno, je nekaj, kar leži onkraj sveta in je hkrati mehanizem sveta, zato je v veliki meri paradoks najvišjega reda in ta paradoks je tisto, kar preprečuje, da bi ga izkoriščali.

Tu ni ničesar, kar bi lahko dodali, zato ni ničesar, kar bi nam bilo všeč ali ne, prav tako se ni treba ničesar naučiti, saj s pravilnimi navodili in malo potrpežljivosti hitro ugotovimo, da vse, kar mislimo, da si želimo, že imamo. Vsebujemo posode, vsebujemo načela, ki jih iščemo, vsebujemo razumevanje, ki prinaša mir, ki presega intelektualno razumevanje miru; naloga, s katero se soočamo, je ločiti in očistiti ta načela, da bi jih ponovno združili v harmonično Enost, ki ob ustrezni praksi omogoča razcvet nadčutnega v tej novo najdeni Enosti.

Torej, kaj so ta načela, najpreprostejše bi lahko rekli, da so to zavestni um (ki ga uporabljate za branje tega eseja), nezavedni um (ki vam je sinoči poslal številne sanje) in napetost, ki jo čutimo, ko se oba ne strinjata, in to zadnje stanje disharmonije bolj ali manj opredeljuje stisko sodobnega človeka. Alkimija je znanost zato, ker je zgoraj navedeno nekaj, kar lahko dejavno doživimo in razumemo, je več kot le teorija. Ključ, ki ga iščemo, pa se navsezadnje skriva v posebni kakovosti razumevanja, vednosti, ki se je ne učijo na univerzah, nima nič skupnega s naključnim zbiranjem, pomnjenjem in katalogiziranjem informacij. Če ne smemo ničesar dodajati, potem mora biti odgovor v odštevanju, vendar ne odštevamo od samega Kamna - odštejemo le tisto, kar je bilo Kamnu umetno dodano - to so koncepti, izkušnje, institucije in pogledi na svet, v katere so nas nehote inicirale naše družbe, učitelji in družine - to je proces od-učenja.

Na koncu lahko na naslednje trditve odgovorimo z odločnim da; da, alkimist išče intuicijo, vendar je to intuicija, ki presega intelektualno pojmovanje tega, kaj intuicija je. Da, išče znanje, vendar je to znanje gnoza, posebna vrsta neposredne vednosti, ki tiho raste kot seme v nezavednem. In da, išče modrost, vendar ne modrosti sveta, temveč modrost tistega, kar je onkraj kapric časa, prostora in kulturnih trendov. Zato lahko sodobnemu bralcu poleg "Človek, spoznaj samega sebe" rečemo tudi "Človek, odmisli, kar misliš, da veš".

prevod: Justitius

opomba prevajalca: ker se v alkimističnih in hermetičnih besedilih pojavljajo termini, ki opisujejo koncepte, alegorije ali prenesene pomene, ki bi jih lahko zamenjevali za običajno uporabljane termine, so le-ti vedno pisani z veliko začetnico (recimo: Žveplo, Merkur in Sol) in sicer z namenom, da se ta razlika nedvoumno poudari. Branje (in tudi prevajanje) je lahko zato zelo zahtevno za popolno razumevanje (*), zato priporočam študij v skladu s starim rekom bralcem hermetičnih besedil:

"Lege, lege, lege, relege, ora, labora et invenies."
("Preberi, beri, beri, še enkrat preberi, moli in s trudom boš našel, kar iščeš.")

* v kolikor je prevod nerazumljiv preverite še osnovno besedilo v angleškem jeziku

nazaj