Slika 1: Zmlet cinober imenovan vermilion. Foto: Jani Peternelj, hrani CUDHg Idrija

Slika 2: Bogata cinabaritna ruda Foto: Jani Peternelj, hrani CUDHg Idrija

V prazgodovini so naravni cinober pridobivali z mletjem zelo bogate cinabaritne rude. Kitajci so verjetno prvi izdelali umetni cinober s spajanjem živega srebra in žvepla, že v četrtem stoletju pred našim štetjem. V 3. stoletju pred n.št. pa je o tem pisal grški alkimist Zosimus iz Panopolisa. Grški filozof Teofrast iz Ereza (371–286 pr. n. št.) je proces opisal v prvi znanstveni knjigi o mineralih De Lapidibusu. Znanje in izkušnje za izdelavo cinobra so v Evropo prinesli Arabci v 8. in 9. stoletju.  Od tedaj dalje so cinober izdelovali v raznih predelih Evrope, največ in najbolj kvalitetnega Benečani in Nizozemci.

UPORABA IN POMEN CINOBRA SKOZI STOLETJA

Človek je cinober poznal in uporabljal veliko prej kot živo srebro. Uporabljali so ga kot barvo, kot blagovno vrednost v trgovini, lahko pa tudi samo kot veliko dragocenost. Najstarejša uporaba sega v neolitik. V jamskih poslikavah let na ozemlju današnje Španije in Francije so našli cinobrovo barvo že iz obdobja okrog 30.000 let pred našim štetjem.

Najstarejša dokumentirana uporaba cinobra sega v obdobje 8000-7000 pr. n. št. Našli so ga v poslikavah v naselju Catalhoyuk v današnji Turčiji. To veliko neolitsko naselje v južni Anatoliji, jugovzhodno od današnjega mesta Konya, je imelo 5000 do 7000 prebivalcev. Na notranjih in zunanjih stenah ilovnatih koč so našli poslikave živali (bizoni in jeleni) in ljudi. Znano je, da so imeli stari narodi do cinobra poseben, tako rekoč religiozen odnos.

Slika 3: Lik jelena s stenske poslikave v neolitskem naselju Catalhoyuk v današnji Turčiji
(8000–7000 pr. n. št)- najstarejša dokumentirana uporaba cinobra. Vir: Diomedia

V kraju Spurgola v bližini Rima so v grobnici iz mlajše kamene dobe (7000 - 5000 let pr. n.št) odkrili človeške lobanje, pobarvane s cinobrom. Ravno tako v nekropoli Vilafratti pri Palermu na Siciliji. V razvalinah majevskega mesta Palenqua v Mehiki so našli sarkofag iz obdobja od 700 do 600 pr. n. št., imenovan “grob rdeče kraljice”. Telo in predmeti v sarkofagu so bili pokriti s svetlordečo cinobrovo barvo.

Na Kitajskem je cinober od najstarejših časov naprej pomenil barvo krvi in zato barvo življenja. Imenovali so ga “zmajeva kri” in ga uporabljali v pilulah nesmrtnosti. Cinober je bil sestavni del številnih preparatov za srčne bolezni in za pospeševanje kroženja krvi. Stara kitajska beseda za cinober je bila tan–sha. „Tan“ je bila velika skrivnostna beseda v kitajski alkimiji in mineralogiji.

Ena od najstarejših uporab cinobra je bila priprava rdečega črnila. V okraju Anyang v provinci Hunan na Kitajskem so našli človeške kosti iz obdobja  1751–1112 pr. n. št., popisane z obstojno rdečo cinobrovo barvo, kar je omogočilo rekonstrukcijo stare kitajske zgodovine.  V dobi dinastije Chou (770 –265 pr. n.št) je kosti kot podlaga za pisanje zamenjala svila. Cinobrovo črnilo pa je še vedno ostalo v uporabi. (Kavčič, 2008)

Slika 4: S cinobrovo barvo popisane kosti na Kitajskem z obdobja dinastije Shang-Yin 1751–1112 pr. n. št.. Vir: Diomedia

Grški zgodovinar Herodot (490 - 425 pr. n. št.) piše, da so bile v starih časih vojne ladje pobarvane z rdečo barvo, ki so jo imenovali „miltos”. Zgodovinar Johannes Hasebroek ugotavlja, da so „miltos“uporabljali kot premaz proti vodnim škodljivcem, iz česar sklepajo, da ni šlo za železov oksid, temveč za bolj učinkovito cinobrovo barvo.

Rimljani so v Pompejih že v 1. st. pr. n. št. uporabljali cinober za poslikavo palač ter za barvanje obrazov in teles na triumfalnih pohodih. Dodajali so ga k pečatnim voskom, iz njega delali črnilo, barvali kipe svojih božanstev ter ga uporabljali za izdelavo slikarskih barv.

Slika 5: Poslikave palače v Pompejih s cinobrovo barvo. Foto: Miha Jeršek

Benečani in Nizozemci so cinober od 16. st. naprej uporabljali za barvanje tkanin in ladij ter v kozmetiki za ličenje in barvanje las. Veliki evropski slikarji so kot glavno rdečo barvo vse od renesanse pa do 20. stoletja uporabljali cinober.

BENEČANI IZDELOVALCI NAJFINEJŠEGA CINOBRA

Benečani so bili znani kot najstarejši in najboljši producenti najčistejšega in najfinejšega  cinobra. Za njimi so izdelavo cinobra  osvojili še Holandci. Eni kot drugi so ga izde lovali na svoj način.  Skrivnost o umetnem pridobivanju  finega cinobra so eni kot drugi skrbno hranili   zase ter je niso izdali nikomur. Idrijčani, ki  so tudi izdelovali cinober, so se skozi stoletja  zaman trudili, kako bi odkrili skrivnost benečanske in holandske proizvodnje finega cinobra.

Drugi rudniki živega srebra običajno niso izdelovali umetnega cinobra, ampak le naravni cinober. Idrijski  rudnik  je bil v tem pogledu izjema.

PROIZVODNJA CINOBRA V IDRIJI PREDSTAVLJA PRVO KEMIČNO INDUSTRIJO NA SLOVENSKEM

Cinober so v Idriji proizvajali v dveh obdobjih: od 1490 do 1658 in od 1782 do 1915. V nekaj več kot 300 letih so proizvedli 8.800 ton cinobra.

prvo obdobje proizvodnje cinobra v idriji 1490 - 1658

V Idriji so v prvih letih po odkritju živega srebra pridobivali le naravni cinober z mletjem najlepših in najčistejših kosov cinabaritne rude. Naravni cinober je imel številne primesi,  zato ni mogel tekmovati z umetnim, katerega največji mojstri izdelovanja so bili Benečani in Holandci. Že v prvi polovici 16. stoletja proizvodnja cinobra potekala v posebnih pečeh. Živo srebro, ki so ga zmešali z žveplom v prahu, so napolnili v retorte in v njih segrevali, dokler ni nastal cinober.

Od začetkov delovanja rudnika leta 1490 do leta 1509, ko je Idrija sodila pod Beneško upravo, je bila proizvodnja cinobra velika. Cena cinobra je bila v tem obdobju višja od živega srebra, pridobivali pa so naravni cinober z mletjem bogate cinabaritne rude. Konec 16. stoletja postavijo žgalnico za cinober pri grabljah ob Idrijci. Cinober so v tem obdobju že pridobivali kemijsko in sicer po suhem postopku. Živemu srebru so dodali v prah stolčeno žveplo, maso dali v posode, ki so jih z mehaničnimi napravami nekaj ur vrteli, nato pa dobro premešano zmes žgali v ž galnih posodah toliko časa, da se je žveplo spojilo z živim srebrom in je nastal cinober. Žganje cinobra so opravljali v zaprtih prostorih, medtem, ko so živo srebro v tem obdobju žgali v glinenih retortah v goz dovih na prostem.

Surovine in postopek izdelave cinobra, vse od pridobivanja živega srebra, uvoza žvepla iz Italije, priprave in dobave lesa za žganje živega srebra v cinober ter dobave glinastih posod, v katerih so žgali živo srebro v cinober je bilo zelo drago. Proizvodnja cinobra v Idriji je bila odvisna od zanimanja in povpraševanja trgovcev po tem produktu.

V prvem obdobju od 1490 do 1658 so izdelali 1.500 ton cinobra, ki so ga izvažali v Benetke, Italijo, Levanto, Nemčijo in Španijo. Pri trgovanju z živim srebrom in cinabaritom je imel v tem obdobju Beljak pomembno vlogo. V sredini 17. stoletja je proizvodnja cinobra v Idriji zaradi stroškov močno padla. (Verbič, 1971)

cesar jožef II. se zavzame
za ponovno proizvodnjo cinobra

Prizadevanja za ponovno proizvodnjo cinobra v Idriji so trajala kar 124 let. Po ukinitvi proizvodnje cinobra leta 1658 se  je dunajska vlada nenehno trudila, da bi z izboljšanjem postopka pridobivanja in z manjšimi stroški obnovila izdelavo cinobra v Idriji. Prav zato so vabili beneške in graške sublimatorje (zlatarje, alkimiste), da so delali poskuse za proizvodnjo cinobra.

Za obnovo proizvodnje cinobra si je zelo prizadeval tudi sloviti rudniški kirurg in naravoslovec Balthasar Hacquet. Ko je leta 1773 odšel iz Idrije v Ljubljano, ga je tam obiskal avstrijski cesar Jožef II. in razpravljal z njim poldrugo uro. Hacquet mu je razložil, da bi lahko idrijski rudnik bolje posloval, če bi začeli ponovno izdelovati cinober. V svojem življenjepisu pravi, da je takrat dosegel to, česar poprej s propagando v javnosti celih 12 let ni mogel. Cesarja Jožefa imenuje za edinega velikega moža avstrijske cesarske hiše! (Mohorič, 1960)

Slika 6: Balthazar Hacquet (1739/40-1815), naravoslovec, polihistor, kirurg, univerzitetni profesor, med leti 1766—1773 je služboval v Idriji. (source).

Tako se leta 1782 na pobudo Balthasarja Hacqueta postavili tovarno cinobra na desnem bregu Idrijce, kamor so sto let kasneje preselili tudi žgalnico.

postavitev nove tovarne cinobra 1782

Pod vodstvom žgalnega mojstra in inovatorja Ignaza von Passetzkyjega so leta 1782 postavili moderno opremljeno tovarno cinobra na desnem bregu Idrijce. V njej so cinober izdelovali po standardnem suhem in tehnološko zahtevnejšem mokrem postopku Moker postopek izdelave cinobra so zaradi prevelikih stroškov sicer opustili. Več strokovnjakov, še posebej češkega rodu, je nadaljevalo z raziskavami. Češka je imela ob koncu 19. stoletja v okviru Avstroogrske monarhije najbolj razvito kemijsko industrijo in zato tudi strokovnjake z znanjem, ki so ga prinašali v Idrijo. Na osnovi uspelih poskusov so leta 1880, v času rudniškega direktorja Marka Vincenca Lipolda, začeli ponovno izdelovati cinober tudi po mokrem postopku. Obenem so tovarno temeljito obnovili in posodobili.

Slika 7: Cinobrarna na desnem bregu Idrijce. Franz Kurz zum Thurn und Goldstein, okoli 1850. Hrani Narodni muzej Slovenije, Ljubljana.

Veliko povpraševanje po idrijskem živem srebru je bilo konec 18. in začetek 19. stl. Prodajali so ga v kosih ali pa zmletega v fin prah, imenovan vermillon..

cinobrarna v 20. stoletju

Leta 1918, ob razpadu Avstroogrske je imela cinobrarna okrog 1000 m2 površine. V šestnajstih prostorih, so bile razporejene naprave za izdelovanje cinobra po suhem in po mokrem postopku. Zadnjih 400 kg proizvoda so spakirali leta 1922. Odtlej cinobra v Idriji niso več izdelovali. Kvalitetno cinobrovo barvo so zaradi nižje cene in manjše toksičnosti v začetku 20. stoletja zamenjali mnogo cenejše anilinske barve.

Slika 8: Ohranjena lesena konstrukcija na kateri je bil pritrjen mlinski kamen v tovarni cinobra v Idriji. Foto Bogdan Kladnik, hrani CUDHg Idrija

predstavitev cinobra v Topilnici hg (živega srebra)

Od začetka februarja 2017 je v Idriji v Topilnici rudnika živega srebra Idrija na ogled stalna razstava o živem srebru poimenovana Od rude do kapljic živega srebra, kjer je predstavljen tudi cinober. V Mestnem muzeju Idrija, na gradu Gewerkenegg pa so na ogled ohranjeni predmeti in naprave iz Cinobrarne.

Slika 9: Stalna razstava Od rude do kapljic živega srebra v Topilnici Hg Foto: Stane Jeršič, hrani CUDHg Idrija

Slika 10: Živo srebro
Foto: Matej Peternelj, hrani CUDHg Idrija

VIRI IN LITERATURA:

Kavčič Ivica:  Živo srebro – Zgodovina idrijskega žgalništva, Idrija, 2008
Mohorič Ivan: Rudnik živega srebra v Idriji, Idrija 1960
Verbič Marija: Fabrikacija cinobra v Idriji: Idrijski razgledi XV (1971) 1.

Spletni naslovi:

https://en.wikipedia.org/wiki/Vermilion
https://www.thoughtco.com/cinnabar-the-ancient-pigment-of-mercury-170556
https://en.wikipedia.org/wiki/Chinese_alchemy
https://en.wikipedia.org/wiki/Tales_of_Old_Japan

Martina Peljhan je geologinja in strokovna sodelavka na Centru za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija.