prisca sapientia

in akimija starodavnih

avtor: Moreh

Skozi zgodovino so številni filozofi in alkimisti verjeli, da so imeli staroselci globoko znanstveno znanje, od katerega so se danes ohranili le delčki. Ostanki starodavnih civilizacij, sveta geometrija njihove arhitekture, njihova modrostna izročila in njihovi globoki nauki o alkimiji, ki jih dokazujejo opisani znaki, so privedli do prepričanja, da so poznejši filozofi le opraskali površino obsežnega, a izgubljenega prvotnega znanja (prisca sapientia). Znani alkimisti, ki so se držali tega prepričanja, kot so Newton, Kunrath in Dorn, so poskušali ponovno najti to skupno korenino prvotnega znanja. Številni avtorji to znanje zasledijo v daljnih časih na Bližnjem vzhodu. Vendar se sledenje liniji prenosa tega znanja nazaj v preteklost lahko razlikuje glede na avtorja. To bomo v tem članku poudarili z razširitvijo zapisov Bureja, ki ponuja edinstven in anahronističen pogled na to zadevo.

poti do kamna

Do filozofskega kamna naj bi vodilo več poti, ki se nanašajo tako na materialno kot na ezoterično/duhovno razlago umetnosti alkimije. Pravijo, da se na koncu vse te poti združijo, čeprav imajo lahko različne začetke. Duhovniška pot in pot Marije Judovske se na primer začneta s prebavljanjem Našega hrasta z Zelenim zmajem, kar je skupni imenovalec številnih 'Vlažnih' poti do Kamna modrosti, v nasprotju s 'Suhimi potmi'. Zaključek dela in stopnje pomnoževanja pa potekajo po postopku, ki je skupen vsem potem.

Različne poti, ki se prakticirajo na Zahodu, naj bi izhajale iz istega vira. Bogovi (ne glede na to, kdo so ti bogovi bili) so znanje prenesli na ljudstva na zahodu: Atlanti, Oestrimnijci, Tiahuanaci. Tiahuanacka veja je izginila, ne da bi ohranila svoje znanje, Oestrimnijci so ga prenesli na iniciirane druide, Atlanti pa na egipčanske duhovnike, ki so ga prenesli na Grke in nato na Arabce. Prek Arabcev je izročilo v srednjem veku prišlo v krščansko kraljestvo Španijo.

Zgornjega opisa ni mogoče utemeljiti in se zgolj prenaša od učitelja do učenca brez pisnih referenc, saj se zapisana zgodovina staroselcev očitno ne začne prej kot v 4. tisočletju pred našim štetjem. Sodobne študije DNK in našega genetskega zapisa pa dajejo namig o prenosu pred tem časom, saj dokazujejo, da so Ojstrimani pred več kot 10.000 leti izvirno prišli iz Galicije in severne Portugalske ter se od tam razširili na Irsko, v Wales, na Škotsko in v Anglijo. (Pri tem upoštevajte, da je klasični prapor Galicije zastava z zelenim zmajem in rdečim levom, medtem ko je starodavna zastava Walesa rdeč zmaj). Odrasla veja Oestrimnio (Ofiusos) je častila kačo kot svoj totem, vendar je ta veja sčasoma zbledela in izginila. Najznamenitejši prenos iz Oestrimnija pa naj bi se zgodil v Galiciji prek tistih, ki so jih nekateri imenovali čarovniki in čarovnice, vendar so sledili v bistvu druidski tradiciji matere Zemlje, pri čemer so pogosto delovali samotarsko in ne kot red ali usklajena skupina ter s predpisi.

Ta osnovna skica možnega alkimističnega izvora do skupnega prednika pušča veliko točk, ki jih je treba povezati. Po drugi strani pa naj bi se duhovniška pot do kamna, kot so jo ti iniciati izvajali na fizičnem področju, zdaj izvajala povsem enako kot pred devetimi ali deset tisoč leti, saj je treba navodila procesov dosledno upoštevati do najmanjših podrobnosti in za dosego uspeha ravnati v povsem pravilnem vrstnem redu.

več poti v rim

Ko gre za filozofski ali notranji vidik alkimije, je slika izvora bolj razpršena. To pa zato, ker je notranje potovanje podvrženo osebnim afinitetam, kjer "veliko poti vodi v Rim". Upravičeno bi lahko rekli, da tudi notranje potovanje vključuje univerzalne mejnike in elemente prakse, ki so enaki v vseh kulturah in stoletjih ter sledijo univerzalnim zakonom in oviram, vendar se izhodišče in pristop k tem mejnikom, podobno kot različne fizične poti do Kamna, lahko razlikujeta. Poleg tega ezoterično navzkrižno opraševanje med kulturami otežuje razlikovanje med iniciacijskimi linijami in evolucijskimi linijami na enak način, kot otežuje razlikovanje med prisca theologia in perennialno filozofijo, v smislu, da prisca theologia v čisti obliki obstaja le v starodavnih časih, medtem ko se perennialna filozofija kaže v različnih časih, krajih in oblikah.

abaris iz hiperboreje

Zanimiv primer avtorja, ki se je vse življenje zanimal za raziskovanje korenin alkimije in filozofije, je švedski polihistor Johannes Bureus (1568-1652). Bil je zagovornik ideje, da so bili stari Goti iz Skandinavije prvi vladarji Evrope in so tvorili pravi izvor zahodne alkimije. Po Burejevem mnenju so prav Goti posedovali znanje, ki je izviralo neposredno od Noetovih potomcev in je bilo odraz modrosti, ki jo je Bog razodel Adamu na začetku časov. Goti so nato Grke in Rimljane naučili vseh umetnosti in znanosti. Bureja je zanimala predvsem umetnost alkimije, alkimijo pa je obravnaval kot del te prisca theologia, ki izvira od starih Gotov. Skandinavske rune so po njegovem mnenju predstavljale gotsko kabalo, v kateri so bile za potomce skrite skrivnosti vseh znanosti.

Bureus se je ukvarjal s praktično alkimijo in je zato ni obravnaval kot izključno duhovno disciplino, temveč kot dopolnilno notranjo in zunanjo umetnost, katere cilj je pobožanjenje duše in dvig človeka do razumevanja božanskih skrivnosti stvarstva. V svojem prepričanju se je utrdil z deli alkimista Gerharda Dorna (1530-1584), od katerega je prevzel zapise o tem, da je kamen filozofov božji dar, ki ima moč povzdigniti človekovo dušo v sveto stanje. V članku: Alchemy of the Ancient Goths: Johannes Bureus' Search for the Lost Wisdom of Scandinavia, Hakan Hakansson o Burejevem iskanju izvora znanosti 'Ur' (prastara znanost) navaja naslednje:

"Posebno pozornost je namenil Dornovemu poročilu o tem, kako je Adam, prežet z božjo svetlobo, izumil vse umetnosti in znanosti. Da bi ta božanska modrost ostala nedotaknjena za prihodnje rodove, so njegovi sinovi vgravirali dve kamniti plošči, ki sta opisovali "vse naravne umetnosti v hieroglifih". Po potopu je Noe eno od teh plošč našel na gori Ararat in znanje prenesel na svoje potomce. Od njih se je pozneje razširilo v Kaldejo, Perzijo in Egipt, kjer se je pod božanskim nadzorom Hermesa Trismegistosa razcvetelo. Sčasoma pa je Adamovo "univerzalno znanje" postopoma propadlo in se razdrobilo na različne discipline, tako da je "en človek postal astronom, drugi čarovnik, tretji kabalist in četrti alkimist". (Prim. Dorn, Zborniki, 154-155, citirano podrobneje v N24, 79r. Dornovo poročilo o 'priskovni' tradiciji v Congerijah je v veliki meri temeljilo na psevdoparacelskem delu Aurora Philosophorum, ki ga je prevedel in objavil nekaj let prej)."

Na podlagi Dornove identifikacije Noeta kot odkritelja tablic je Bureus utemeljeval, da če so bili Goti neposredni potomci Noetovega vnuka Magoga (kot so trdili številni skandinavski učenjaki), se zdi povsem mogoče, da je Magog po potopu v Skandinavijo prinesel Adamovo modrost v njeni izvirni, nerazdeljeni in neokrnjeni obliki. Bureus je kot dva najpomembnejša starodavna gotska modreca, ki sta prenašala to modrost, opredelil mitskega Ksalmosisa/Zamolksisa kot eruditskega kralja in polboga starodavnih Gotov (iz 'Getica of Jordanes') in njegovega učenca "Abarisa Hiperborejca". Po mnenju Bureja je bil Abaris celo tisti, ki je Pitagoro naučil vseh skrivnosti filozofije in tako posredoval modrost Skandinavcev Grkom.

Hakansson ugotavlja, da "Burejeva mozaika citatov, glos in navzkrižnih sklicev pušča mnoga vprašanja neodgovorjena" in da so nekatere njegove domneve nekoliko daljnosežne.

Opiral se je na mitološke pripovedi o nadrasah in njihovem zatonu, zlasti o Hiperborejcih, in trdil, da je v indoevropskem človeku mogoče prepoznati sledove hiperborejskega vpliva. Menil je, da je indoevropski človek izšel iz teh višjih mitoloških ras. Kot vemo, se je predstava o borealnem ali prvobitnem izročilu kot viru vseh tradicij s sedežem v hiperborejski regiji pojavila tudi v delih poznejših alkimistov, na primer v kontroverznih spisih Juliusa Evole, ki so se opirali na mitološke zgodbe o nadrasah in njihovem zatonu, zlasti o hiperborejcih. Evola je trdil, da so indoevropski ljudje izšli iz teh višjih mitoloških ras.

sestavljanje sestavljanke

Od srednjega veka naprej imamo nekaj predstav o medsebojnem delovanju različnih alkimistov pri njihovem raziskovanju različnih Poti kamna, med učitelji in učenci ter tistimi, ki so skupaj študirali ali so se navdihovali pri svojih delih. Starodavnejše zgodovinske poti alkimističnega prenosa pa bodo verjetno v veliki meri ostale skrite v meglicah časa. Kljub temu lahko s sodobnimi tehnikami, kot je karbonsko datiranje artefaktov v kombinaciji z jezikovnimi rekonstrukcijami in arheogenetiko, odkrijemo nekatere bolj verjetne poti izmenjave te starodavne modrosti. S tem lahko ugotovimo, ali so domneve, kot je Burejeva, resnične ali napačne, in se seznanimo z možnimi povezavami pri prenosu, ki vključujejo Kelte, Galce, praindoevropejce ali druge starodavne prednike. Pri tem bo treba razvozlati številne različne dokaze, ko bodo prišli na dan. Navidezno majhna odkritja lahko odprejo nove poti razlage, kot je na primer naslednja arheološka najdba, ki se je pojavila pred kratkim: Čelade iz bronaste dobe, odkrite v danskem močvirju

prevod: Justitius

opomba prevajalca: ker se v alkimističnih in hermetičnih besedilih pojavljajo termini, ki opisujejo koncepte, alegorije ali prenesene pomene, ki bi jih lahko zamenjevali za običajno uporabljane termine, so le-ti vedno pisani z veliko začetnico (recimo: Žveplo, Merkur in Sol) in sicer z namenom, da se ta razlika nedvoumno poudari. Branje (in tudi prevajanje) je lahko zato zelo zahtevno za popolno razumevanje (*), zato priporočam študij v skladu s starim rekom bralcem hermetičnih besedil:

"Lege, lege, lege, relege, ora, labora et invenies."
("Preberi, beri, beri, še enkrat preberi, moli in s trudom boš našel, kar iščeš.")

* v kolikor je prevod nerazumljiv preverite še osnovno besedilo v angleškem jeziku